Pogosta stanja pri odraslih
Ušesno maslo ali cerumen
Cerumen ali ušesno maslo je izloček žlez, ki se nahajajo v koži zunanjega dela sluhovoda. Vloga cerumna je zaščitna, s površinskim slojem celic postopno potuje proti zunanjosti sluhovoda ter ga zato ni potrebno odstranjevati. Izjemoma se pri določenih ljudeh cerumen izloča v večji količini ter se naredi zamašek.
Zamašek se lahko naredi tudi pri čiščenju cerumna z vatirano paličico, saj z njo cerumen iz zunanjih predelov potiskamo v globino. S pretiranim čiščenjem cerumna se lahko pojavi tudi srbenje sluhovodov in vnetje. Če se vam izloča preveč ušesnega masla si lahko pomagate z uporabo kapljic za čiščenje sluhovodov, ki jih je moč kupiti v vsaki lekarni.
V ORL ambulanti očistimo sluhovode, ker želimo natančno oceniti stanje bobničev in srednjih ušes ter lahko opravimo preiskave sluha. Toaleto sluhovoda naredimo s pomočjo majhnih kiret in prijemalk, mehkejši cerumen lahko aspiriramo (posesamo), tršega pa izperemo z vodo.
Odstranjevanje cerumna ni boleče, izjemoma lahko zaboli, če je cerumen potisnjen ob bobnič (ob uporabi vatiranih paličic) ali je pričvrščen za površinski sloj kože sluhovoda.
Bolečina in srbenje v ušesih
Bolečina v ušesu je pogost simptom, vendar le v približno polovici primerov dejansko izvira iz ušesa. V takih primerih gre največkrat za vnetje ušesa, bodisi zunanjega, bodisi srednjega. V preostalih primerih gre za bolečino, ki jo čutimo v ušesu, njen izvor je pa drugje - govorimo o preneseni bolečini. Bolečina lahko izvira v čeljustnem sklepu, zobeh, okvarjeni vratni hrbtenici ali vratnih mišicah. Lahko gre za nevralgijo živcev ali za preneseno bolečino iz žrela in grla (primer je bolečina v ušesih ob vnetju žrela ali angini).
Srbenje v ušesih je moteč simptom, ki lahko nastane posledično vnetju (npr. glivično vnetje sluhovoda), alergiji, kožnim boleznim (npr. ekcem, luskavica).
Najpogosteje je posledica drobnih poškodb zaradi pretiranega čiščenja sluhovoda z vatiranimi paličicami in drugimi pripomočki.
Šumenje v ušesih (tinitus)
Šumenje v ušesih ali tinitus je pogost simptom. Definiramo kot zvok, ki ga oseba sliši (opiše ga lahko tudi kot piskanje, zvonenje, klikanje, bobenje..), vendar nima zunanjega izvora ter ga večinoma objektivno ni možno zaznati ali izmeriti. Najbolj slišen in moteč je v tihem okolju, npr. zvečer, poslabša ga lahko stres ali depresija. Lahko je znak bolezni ušes, v večini primerov je spremljajoč simptom ob naglušnosti. Kljub temu da je lahko zelo moteč, ni znak nevarnega obolenja.
Pri ORL pregledu lahko diagnosticiramo bolezen ušesa ali okvaro sluha, ki pripomore nastanku šumenja, ter educiramo glede samopomoči. Včasih pomaga tudi zdravljenje z zdravili.
Naglušnost (okvara sluha)
Naglušnost ali slabši sluh lahko razdelimo na prevodno - konduktivno, zaznavno - senzorinevralno ter kombinirano naglušnost. Pogosti vzroki za prevodno okvaro (slabše prevajanje zvoka skozi sluhovod in srednje uho) so ušesno maslo, vnetje sluhovoda ali srednjega ušesa, perforacija bobniča, izlivno vnetje srednjega ušesa ter otoskleroza (slabšanje gibljivosti slušne koščice)...
Zaznavna naglušnost (okvara notranjega ušesa ali slušnega živca) lahko nastane kot posledica genetske predispozicije, staranja, izpostavljenosti hrupu (večinoma na delovnem mestu), jemanja določenih zdravil, pogostih vnetij, avtoimunskih obolenj, poškodb ter tumorjev.
Okvara sluha lahko nastane nenadno ali postopno. Razdelimo jo lahko tudi glede na stopnjo okvare od blage in zmerne do težke. Skrajna izguba sluha pomeni gluhost. Z ORL pregledom, ki ga v takih primerih dopolnimo z avdiološkimi preiskavami, lahko zanesljivo opredelimo naglušnost, ter svetujemo glede nadaljnje obravnave in zdravljenja. Zdravljenje določenih vzrokov naglušnosti je možno z zdravili ali z operacijo, predvsem pri zaznavni in kombinirani naglušnosti pa praviloma le z amplifikacijo oz. slušnimi aparati.
Vrtoglavica in motnje ravnotežja
V notranjem ušesu se nahaja specializiran organ za ravnotežje (vestibularni sistem), ki je skupaj z vidom in posebnimi receptorji (v sklepih, mišicah in koži) odgovoren za pravilno zaznavanje položaja telesa v prostoru. Pomembno vlogo pri ravnotežju imaju tudi strukture v možganih.
Vrtoglavica (vertigo) je pogost simptom, pod njo razumemo občutek vrtenja v prostoru, ali prostora okoli nas, ter ga je potrebno razlikovati od podobnih simptomov kot so omedlevica, zatemnitev pred očmi, občutek pritiska v glavi, šumenja v ušesih.. Pogostejše vrtoglavice, ki izvirajo iz notranjega ušesa so benigni paroksizmalni pozicijski vertigo, vestibularni nevritis ter Menierjeva bolezen. Do vrtoglavice pa lahko pride tudi zaradi migrene (vestibularna migrena, ki je pogost vzrok tudi v otroški dobi), okvare vratne hrbtenice, motenj krvnega pretoka, možganske kapi, multiple skleroze...
Ravnotežje se slabša tudi s staranjem, podobno kot preostali čuti. ORL pregled v primeru vrtoglavice, dopolnimo z dodatnimi testi, ter avdiološko obravnavo ter kaloričnim testiranjem (VTG).
Zamašen nos
Normalno dihamo skozi nos, pri čemer se zrak segreje in ovlaži preden pride v spodnja dihala. Prehodnost nosu je pomembna tudi za normalen voh. Nosno dihanje je lahko ovirano zaradi anatomskih sprememb, kot so ukrivljena nosna pregrada (prirojeno ali po poškodbi) in povečane nosne školjke, poslabša se lahko tudi ob alergijskem rinitisu ter vnetju sinusov. Nos se lahko zamaši v nosečnosti ali kot stranski učinek zdravil. Pri otrocih je nos najpogosteje neprehoden zaradi povečane žrelnice.
Že pri prvem ORL pregledu lahko ugotovimo vzrok za slabšo prehodnost nosu, občasno nos pregledamo z optičnim instrumentom (endoskop).
Slabšo prehodnost nosu zdravimo z zdravili (pršila, kapljice, tablete) ali kirurško (izravnava ukrivljene nosne pregrade, zmanjšanje nosnih školjk ter odstranitev polipov in operacija obnosnih votlin).
Vnetje sinusov (sinusitis)
Sinusi ali obnosne votline so z zrakom izpolnjeni prostori znotraj obraznih kosti. Povezani so z nosno votlino preko ozkih izvodil. Vnetje obnosnih votlin (rinosinusitis) delimo na akutno in kronično.
Tipični simptomi rinosinusitisa so zamašen nos, občutek polnosti, izcedek iz nosu ali nazaj v žrelo, obrazna bolečina, občutek pritiska, slabši voh, pri otrocih pa še nočni kašelj. Manj značilni simptomi so glavobol, zobobol, povišana telesna temperatura in polnost v ušesih. Poleg ORL pregleda z endoskopijo se občasno odločimo tudi za slikanje (RTG, CT, MR).
Vnetje sinusov v prvi vrsti zdravimo z zdravili za lajšanje simptomov, občasno z antibiotiki redkeje je zdravljenje kirurško. Izjema je kronični rinosinusitis z nosno polipozo kjer je kirurško zdravljenje (odstranitev polipov in operacija obnosnih votlin) najbolj učinkovito. Obetavno je tudi zdravljenje z biološkimi zdravili, kar pričakujemo v bližnji prihodnosti.
Krvavitev iz nosu
Krvavitev iz nosu ali epistaksa je pogosta težava zaradi katere bolnik potrebuje ORL obravnavo. Nastane kot posledica poškodbe nosu (močne - udarec, blage - praskanje po nosu), suhe sluznice v nosu (suh zrak), vnetja, motenj v strjevanju krvi, ob jemanju zdravil za redčenje krvi, ob visokem krvnem pritisku in ob tumorjih, ki pa so na srečo redki. Večina krvavitev ni nevarnih ter se ustavi spontano ali z manjšim ORL posegom. Le občasno je tako huda, da je potrebno operativno zdravljenje.
Smrčanje in obstruktivna apneja v spanju
Smrčanje je zvočni fenomen, ki se pojavi zaradi vibracij mehkih tkiv v področju žrela in grla med spanjem, posledično zmanjšanemu prostoru oz. zapori v zgornjih dihalnih poteh. Za obstruktivno apnejo v spanju pa so značilni tudi kratkotrajni premori v dihanju ter je za razliko od smrčanja povezana tudi z boleznimi srca in ožilja, kot so slabo regulirana hipertenzija, motnje srčnega ritma ter možganska in srčna kap. Zaradi motenega spanca in utrujenosti je povečana verjetnost prometnih nesreč.
Pojavlja se tako pri odraslih kot pri otrocih. Dejavniki tveganja so debelost, kajenje, višja starost ter uporaba alkohola pred spanjem. Obravnava osebe s tovrstnimi težavami je interdisciplinarna. Pri ORL pregledu se osredotočimo na prehodnost nosu, ter anatomijo žrela in grla. Zdravljenje je lahko tudi kirurško.
Občutek tujka v grlu
Občutek tujka ali cmoka v grlu je pogost simptom v ORL ambulanti. Največkrat se pojavi ob refluksu želodčne kisline (laringofaringealni refluks). Gre za podraženost in oteklino sluznice žrela in grla, oz. spremembe, ki jih pri ORL pregledu lahko tudi vidimo. Pogosto so pridruženi še občutek motenega požiranja, nabiranja sluzi, odkašljevanje in pokašljevanje, suh kašelj, hripavost…
Manj verjetna vzroka sta še alergija in sinusitis zelo redko pa ga povzročajo benigne ali maligne (rakaste) spremembe. Sprememba življenjskega sloga, predvsem v prehrani in opustitvi kajenja je ključnega pomena, pomagamo si tudi z zdravili za zmanjševanje želodčne kisline. V kolikor ne pride do izboljšanja je potrebeno načrtovati ORL pregled in/ali gastroskopijo.
Hripavost
Hripavost lahko pomeni spremenjen glas (npr. raskav, nižji glas), izgubo glasu ali lomljenje glasu ob glasovni obremenitvi. Pojavi ob okužbi dihal, alergiji, astmi, refluksu želodčne kisline ter benignih ali malignih (rakastih) spremembah na glasilkah. Možen je pojav hripavosti samo zaradi napačne rabe glasu ali t. i. glasovne zlorabe. Simptomi, ki lahko spremljajo hripavost so kašelj, občutek tujka v grlu, bolečina, zgečkanje...
Pri hripavosti je zelo pomemben glasovni počitek, uživanje zadosti tekočine ter vlažne inhalacije. V kolikor hripavost traja več kot tri do štiri tedne je potreben pregled pri specialistu otorinolaringologije, ki pregleda grlo z ogledalom ali endoskopom (grla ni možno pregledati s prostim očesom skozi usta - na ta način lahko vidimo le v žrelo). Zdravljenje je tako simptomatsko kot tudi vzročno.
Rak grla je možen, čeprav relativno redek vzrok hripavosti. Predvsem se pojavlja pri dolgoletnih kadilcih. Poleg hripavosti se lahko pojavijo drugi opozorilni simptomi, kot so npr. krvav izmeček, otežkočeno dihanje in/ali požiranje, hujšanje ter pojav povečanih bezgavk na vratu.
Povečane vratne bezgavke
Vratne bezgavke (limfne žleze) so del mezgovnega sistema, ter imajo obrambno vlogo. Na vratu jih občasno lahko tipamo, vendar o povečanih bezgavkah govorimo, ko je premer večji od enega centimetra.
Bezgavke so najpogosteje povečane zaradi vnetja v okolici (kot so npr. prehlad, vnetje ušesa, zobobol..) ali v bezgavkah samih (različni mikroorganizmi lahko povzročijo vnetje bezgavk). Take bezgavke so pogosto občutljive na dotik ali celo boleče. Lahko se tudi zagnojijo. Redkeje so vzrok za povečane bezgavke avtoimunske bolezni ali rak (kot npr. limfom ali zasevek raka).
Zaradi povečanih vratnih bezgavk je poleg ORL pregleda pogosto potreben tudi ultrazvok vratu ter citološka punkcija.
